Odziv DPRS na uredniški komentar Ali lahko varujemo okolje in smo obenem energetsko samooskrbni? (Delo, 2.6.2019)
Javne objave družb skupine Kolektor
Uvodnik Uroša Urbasa v sobotnem Delu (2. 6. 2019) z naslovom Ali lahko varujemo okolje in smo obenem energetsko samooskrbni?, kjer med drugim omenja razveljavitev okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo hidroelektrarne (HE) Mokrice na Savi, je v delih netočen in pristranski.
Urednik med drugim zapiše: »Se lahko postavite v kožo nekoga, ki je dobil vsa veljavna dovoljenja za gradnjo hiše? Z zidarji, krovci in arhitekti ste se dogovorili za ceno gradnje in kdaj bodo izvajalci dela opravili, nato pa ljubitelji rib na sodišču dosežejo, da ne smete graditi hiše, pa čeprav ste pridobili vsa dovoljenja za gradnjo. Boste še kdaj zaupali takšni državi in njenim organom?« Zapisana izpeljava se nanaša na nedavno razsodbo Upravnega sodišča, ki je zaradi vsebinskih in procesnih napak ARSA in drugi državnih institucij razveljavilo okoljevarstveno soglasje za izgradnjo HE Mokrice na Savi (in vrnilo postopek pridobivanja na začetek oz. v ponovno odločanje), je precej nenavadna - upoštevajoč že to, kar je avtor sam zapisal: da je namreč sodišče, ki je pristojno za odločanje, znotraj predvidenih rokov ugotovilo, da je z izdanimi dovoljenji veliko tega narobe in da ne bi smela sploh biti izdana. Urednik Dela se zagotovo strinja, da je odločitve sodišč potrebno spoštovati. Hkrati se mora zavedati, da so državne energetske družbe kot investitorke v energetske objekte s postopki - zlasti s pritožbenimi postopki in roki - izjemno dobro seznanjene, da zelo dobro vedo, kdaj zares zasveti zelena luč za gradnjo, in bi morale biti preudarnejše pri najemanju zidarjev, krovcev, arhitekov, ne pa z njihovim najemom in njihovimi stroški pritiskati na odločevalce.
Urednik Dela dogajanje v zvezi s HE Mokrice sicer poimenuje »zgodbica iz knjige Bajk in povesti o Slovencih«. V tej zgodbici pa ne omenja, čeprav bi bilo to higienično, položaja oziroma interesa, ki ga ima gospodarska skupina - lastnica Dela pri energetskih projektih v državi. FMR holding Stojana Petriča in znotraj njega skupina Kolektor namreč nesporno ima interes za nove energetske infrastrukturne projekte. Verjetno ima interes – če uporabim naslov članka, ki se v sobotnem Delu povezuje z uvodnikom »Avstrija ima na Muri prek trideset HE, Slovenija noče nobene« -, da bi tudi na slovenskem delu Mure bilo čim več elektrarn. Skupina Kolektor se pač ukvarja z opremo hidroelektrarn (https://www.kolektor.com/he-oprema), prek razvejanih dejavnosti je močno vpeta v posle v energetiki. Že zgolj javne objave družb skupine Kolektor iz letošnjega leta kažejo, da so glavni izvajalec 26,7 mio EUR vredne izgradnje tehnološkega središča Eles Beričevo, pa da so letos dobili nov 3,2 mio EUR vreden posel od državne HESS na TE Brestanica (pod HESS sodi tudi zgoraj omenjena HE Mokrice, za oris), pa 1,4 mio EUR vreden posel v Termoelektrarni Šoštanj, z Elesom pa 5,9 milijona evrov vedno pogodbo (vir: www.kolektor.com) .
Poslovni interes družb holdinga FMR na polju državne energetike – tudi morebiti pri gradnji nove HE Mokrice, če bo HESS ustrezno pridobila vsa dovoljenja za gradnjo - je seveda povsem legitimen. Je pa pomembno, da se tega interesa vsakič zavedajo bralci mnenjskih komentarjev - zlasti uredniškega komentarja o energetiki v FMR-jevi medijski družbi Delo. Razkritje te pozicije bi bilo higienično.
Številna vprašanja, ki jih urednik postavlja, so pomembna, ključna za našo prihodnost. Celostno in preudarno jih mora nasloviti tudi nacionalni energetski in podnebni načrt, ki nastaja pod taktirko ministrstva za infrastrukturo in ki mora podati jasen odgovor glede »interesa države« - tudi glede izjemno pomembnega »interesa države« pri samooskrbi s hrano, kjer imamo nižji delež samooskrbe kot pri energiji. Zato je recimo nujno paziti, kje in koliko kmetijskih zemljišč pozidamo in uničimo – tudi za proizvodnjo elektrike. Prav tako hidroelektrarne poslabšajo ekološko stanje voda, kar je še posebej problematično z vidika zagotavljanja pitne vode. Ob gradnji energetskih objektov izgubljamo pitno vodo, ne glede na to ali je ob gradnji HE prišlo do dviga ali padca podtalnice, po 30 letih delovanja HE v vsakem primeru podtalnica začne padati. Od državnih podjetij bi pričakovali, da opozorijo javnost na vso problematiko povezano z izgradnjo hidroenergetskih objektov, tudi kar se tiče odlaganje zelo problematičnega mulja, ki se kopiči pred energetskimi pregradami. Izpostaviti je potrebno tudi dejstvo, da je sklicevanje energetike na energetsko samooskrbnost zavajujoče, saj se v energetskih vrstah večkrat sliši o prodaji slovenske energetike, tako kot smo prodali banke in tovarne. Samo kot primer v razmislek, za HE Brežice smo davkoplačevalci namenili več kot 140 milijonov evrov! Kje je interes? V ohranjeni naravi, zdravem življenjskem okolju in za ljudi, zagotovo ne.
< nazaj na seznam novic